S partnerji projekta se poznamo že več kot pol leta, dopisujemo si skoraj vsak dan. Zdaj se bomo končno srečali. Veselim se videti Roba in Ineke, s katerima smo praktično sami napisali in sestavili načrt za projekt na pripravljalnem obisku v Španiji, tam sem spoznala tudi koordinatorko Cristine. Potem poznam še Kasio s Poljske. Vedeli sva se, ko smo na pripravljalnem obisku pred letom in pol pripravljali drug projekt, ki pa potem žal ni bil sprejet.

Benedite iz Francije pa je spoznala že Marjeta in pravi, da je super punca. Kdo pa so ostali, se sprašujem. Stefania, Italijanka. Kak je Šved Neco? Visok svetlolas? Že zdaj se veliko oglaša po mailu in vidi se, da ima izkušnje s projekti. Začnejo se priprave na mobilnost. Predstavitev Slovenije, izbrati je treba zgodovinsko osebnost, ki je povezana s Slovenj Gradcem, potem pa še vse podrobnosti v zvezi s potovanjem. Najprej je treba najti ugoden let do Rima, potem pa naju z učiteljico Hozjan pelje pot z vlakom naprej do Avezzana. Nedelja, čeprav je prvi november, je najin prvi dan potovanja. Čaka nas dolga pot to Trbiža, kjer je naša začetna točka. Let je kratek, komaj kake pol ure smo v zraku in že pristanemo na letališču Fiumicino v Rimu. Vlak naprej imava šele naslednji dan, zato se nastaniva v hotelu blizu centra Rima, po prihodu zvečer, nama ostane le še toliko časa, da se sprehodiva do arene in si jo ogledava v sončnem zahodu. V ponedeljek popoldan v dežju tečeva na vlak za Avezzano. Postaja je ogromna in najin vlak je seveda na najbolj oddaljenem koncu. V popolni paniki pritečeva na peron, ko se zaveva, da nisva kupili kart. Kje je sploh kdo, ki karte prodaja? Stojiva pred vlakom in se odločava. Vstopiva kar brez kart? Jih bova lahko kupili na vlaku ali bova morali plačati kazen? Časa za premišljevanje je malo, skočiva na vlak in bo, kar bo. Kje sta Rob in Ineke, s katerima smo bili dogovorjeni, da prideta in gremo skupaj na postajo? Sta že na vlaku? Tik preden se zaprejo vrata in sprevodnik zapiska odhod, skočita na vlak. Mokra kot miši, ker sta pozabila dežnik. Preostali del potovanja poteka po načrtu. V Avezzanu nas čaka Italijanska ekipa, ki nas odpelje v hotel. Tam se končno srečamo vsi. V avli stojimo v krogu in se gledamo. Tisti, ki se poznamo od prej, se pozdravimo, ostali se po vrsti predstavljamo. V splošnem pozdravljanju nas prešine: Kdo je Neco? Je prišel? Med obrazi iščemo visokega, svetlolasega Šveda, vendar ga ni. Vsi utihnemo in se spogledamo. Med nami stoji mladenič, skodranih črnih las ogrnjen v siv pončo. Predstavi se kot Neco. Res je, Neco, ki bo postal duša projekta, je rojen v Turčiji, trenutno pa dela kot asistent na švedski šoli. Ne moremo skriti presenečenja, Neco, ki je tak odziv verjetno pričakoval se samo nasmeje. Spoznamo ne samo koordinatorje, ampak tudi njihove sodelavce v projektu, ki jih spremljajo na prvi mobilnosti. Iz Švedske sta to še Yvonne in Lovisa, iz Poljske ravnatelj Riszard in Henryk, Španka, Cristina, je sama. Francija pride v popolni zasedbi. Vse tri učiteljice s šole, Benedite, koordinatorka, ravnateljica Maryse in učiteljica Isabelle, s sabo pa pripeljejo še Alice, angležinjo, Comenius asistentko. Skupaj nas je kar zajetna druščina učiteljev, 13, seveda, brez gostiteljev, Italijanov. Delovni teden se začne s pizzo na večerji, kjer nas medse sprejme skoraj cel kolektiv italijanske šole. Pojejo in igrajo in se veselijo našega prihoda. Ostale dneve delamo. Oblikujemo projekt, dogovarjamo se o mobilnostih, datumih, urejamo aktivnosti in razmišljamo o marsičem, kar nas čaka v teh dveh letih sodelovanja. Dela je še zelo veliko. Mimogrede si predstavimo države iz katerih prihajamo; z Mihaelo sva prinesli kos potice in kos sadnega kruha, da bodo Slovenijo tudi okusili. Med delovnimi urami se predstavimo še otrokom po razredih. Otroci nosijo modre platnene plaščke, čez svoja oblačila, to so njihove šolske uniforme, prav zares, oklepi. Šola je v precej slabšem stanju, kot sva navajeni. Table so majhne, lesene, računalniške in ostale tehnične opreme imajo bistveno manj kot mi. Z Mihaelo naju najbolj pretrese, ko vidiva, da imajo v prvem razredu že učenje pisanja in to celo lepopis! Otroci pa so sicer prijetni in čisto nič drugačni od naših. Preseneti nas še dejstvo, da če slučajno v Avezzanu kdaj zapade sneg, pa tudi če ga je samo 2 cm, je šola zaprta. Ooo, to bi bilo pri nas veselje ob takem šolskem sklepu. Comenius mobilnosti, obiski partnerskih šol, potekajo po določenem protokolu. Obisk in ogled šole, predstavitve po razredih, delo na projektu, obisk pri županu, ogled mesta in mestnih znamenitosti (muzejev, galerij …). Med tem so obroki s po možnosti tradicionalno hrano, zvečer pa skupne večerje. Druženje z domačini. Ogledali smo si predstavo, ki so jo pripravili otroci za nas, imeli tiskovno konferenco z mestnimi veljaki in predstavniki evropske agencije. Pogledali smo si muzej mesta, ki stoji tam, kjer je bilo včasih veliko blatno in umazano jezero. Domačini so ponosni na sisteme cevi, ki še zdaj odnašajo vodo s področja mesta v reko na drugi strani hriba. Pokazali so nam tudi nekaj odvodnih kanalov. En večer pa  so nas odpeljali v prekrasno vasico na hribu, kjer smo bili povabljeni na večerjo k eni od učiteljic. Petek v poznih večernih urah sva se, utrujeni od tedna, znašli na letališču v Rimu. Prvi obisk je za nami.

I1 I2
I3 I4

(Skupno 33 obiskov, današnjih obiskov 1)