V sedmem razredu sem bila povabljena, da skupaj še s tremi učenci naše šole obiščem Francijo. Tako smo se odpravili novim dogodivščinam naproti. Ob odhodu sem imela malo mešane občutke kako bo, saj sem do sedaj vedno potovala s starši in je bilo to pravzaprav prvo daljše potovanje, na katerega sem odhajala sama. Z Letališča Jožeta Pučnika smo odleteli v Pariz, kjer smo si ogledali nekaj znamenitosti, med drugim seveda Eifflov stolp, ki je name, prvi dan popotovanja, naredil tudi največji vtis.
 

V Parizu smo se srečali z udeleženci iz Švedske in Poljske in vsi skupaj smo z vlakom odpotovali proti majhnemu mestecu Oust Marest, ki leži na severu Francije, blizu Atlantskega oceana. Tam sem spoznala še udeležence iz ostalih partnerskih šol. Skupaj smo preživeli nekaj nepozabnih dni, ki se jih bom vedno z veseljem spominjala.

Bivali smo pri družinah, ki so nas prijazno sprejele na svoje domove. Sama sem skupaj z Žanom, ki je tudi učenec naše šole, stanovala pri Arthurjevi družini. Zelo lepo so naju sprejeli in v hiši je postalo z dvema dodatnima otrokoma kar bolj živahno. Ker starša nista govorila kakšnega tujega jezika, nam je največjo težavo povzročalo sporazumevanje, ki pa smo jo poskušali nadomestiti z mimiko, kretnjami in kakšno risbico. Spoznala sem zelo okusno francosko kuhinjo, ena izmed jedi, ki se mi je zdela najbolj okusna je bila pita s šunko in sirom. Najbolj nenavadno pa se mi je zdelo, da smo skoraj ob vsaki jedi jedli tudi čips.

Ljudje so bili resnično zelo prijazni, kar je name naredilo zelo močan vtis. Večino časa smo preživeli na šoli, kjer smo imeli razne zanimive delavnice. Veliko smo igrali odbojko in nogomet, se lovili in počeli še marsikaj drugega.

Nekega dne smo se udeleženci iz vseh držav odpravili v bližnje večje mest Amiens, kjer smo imeli ob jezeru najprej piknik, nato pa smo se odpravili še drsat na pokrito drsališče, kjer je bilo kljub vročini zunaj veliko ljudi. Zunaj je bilo zelo vroče, na drsališču pa smo potrebovali rokavice in tudi debelejše jopice. Drsanje poleti je bilo res nekaj posebnega.

Ob slovesu je bil Arthur, ki je sicer edinec, zelo žalosten in se je ob najinem odhodu zelo jokal. Tudi meni je bilo ob odhodu težko. Še posebej pa mi je bilo žal, ko se predzadnji večer z novimi prijatelji iz drugih držav nismo poslovili, saj nam nihče ni povedal, da smo zadnjič skupaj. Sama sem bila prepričana, da bomo naslednjega dne skupaj potovali z vlakom do Pariza in se na vlaku še kaj pogovorili in se poslovili. Zjutraj pa sem z veliko žalostjo ugotovila, da bomo domov odhajali različno. To spoznanje mi je skoraj razparalo srce in tega res ne bi več komu privoščila. Zaradi tega bi bil moj edini nasvet za naslednja srečanja, da se zadnji skupni večer novi prijatelji poslovijo eden od drugega.

Učiteljici, ki sta nas spremljali na poti sta poskrbeli za vse potrebno in tudi njima gre zahvala, da smo se imeli zelo lepo in da je na poti potekalo vse brez kakršnihkoli težav. Bili sta zelo prijazni in sta za nas lepo skrbeli.

Velikokrat se spominjam krasnih dni v Franciji, na številne prijatelje, ki sem jih tam spoznala. Z nekaterimi od njih si še dopisujem preko interneta. Želim pa si, da bi Arthur s svojo družino kdaj obiskal tudi mene.

F1 F2
F3 F4
(Skupno 48 obiskov, današnjih obiskov 1)